Dragi dijaki in dijakinje!
Tudi v letošnjem šolskem letu si boste v okviru interesnih dejavnosti oz. obveznih izbirnih vsebin ogledali gledališko predstavo.
Dijaki 1. letnika romantično komedijo Poglej me!, dijaki 2. letnika grenko komedijo Paradiž, dijaki 4. letnika, 3. letnika gimnazije in MT Sartrovo dramo Zaprta vrata.
O datumu predstave boste še obveščeni.
Cena gledališke predstave je 7 eur, zato prosim razredne blagajnike, da do naslednjega tedna poberejo denar in mi ga v četrtek, 18. 1., po 2. šolski uri prinesejo v kabinet 328.
Poglej me! (2007) je klasično napisana komedija, ki združuje elemente situacijske in verbalne komike, elemente komedije nravi, mestoma tudi kriminalke in romantičnega trilerja. Phil je prijazen mladenič, ki je diplomiral iz filozofije, dela pa kot pomočnik računovodja Normana v nekem podjetju. Nesmrtno je zaljubljen v šefovo tajnico Sophio, ki je prav tako diplomirala iz filozofije. Sanjari o njuni skupni prihodnosti in srečnem življenju. Njegova zagledanost je v zabavo celotnemu podjetju. Sophia o tem seveda ne ve ničesar. Phila sploh ne pozna, še več, niti ne ve, da obstaja. Poročiti se namerava s šefom, ki sicer ni prijazen, kot je Phil, a ji na prvi pogled morda lahko omogoči srečno in lagodno življenje. Toda to Phila ne ustavi. Hoče dokazati, da je lahko tudi on dobra izbira za lepo Sophio, da si lahko pridobi njeno pozornost, naklonjenost in ljubezen. A tu nastopi zagata: ne glede na vse njegove pristope Sophia Phila sploh ne zazna, zanjo je popolnoma neviden. V njenem svetu Phil ne obstaja, zdi se, kot da živita v vzporednih resničnostih. Ona je v svojem svetu osredotočena na prihodnost s šefom, Phil v svojem svetu hrepeni po njej, nekje pa obstaja še ženska, ki hrepeni po Philovi pozornosti, on pa seveda zanjo sploh ne ve.
Zabavna komedija polna preobratov, nenadnih naključij in absurdnih nesporazumov bo zabavala širše občinstvo.
Grenka komedija Paradiž je umeščena v dom starejših v manjšem slovenskem kraju in prikazuje življenje skupnosti oskrbovancev. Temelji na dokumentarnem (spominskem) gradivu, zato je avtentična in ne podlega sentimentalnosti. Temo staranja vpeljuje skozi povezane teme izključenosti, izoliranosti, osamljenosti, smrti, (ne)izpolnjenosti življenja ter fizičnega in duševnega zdravja. Paradiž pa ne želi biti (samo) dokumentarno pričevanje, temveč sodobna pravljica, ki slavi življenje – z enakimi možnostmi za vse. Zgodbe mozaično gradi iz spominov, ki starostnikom zbujajo obžalovanje, strahove, melanholijo, pri gledalcih pa zbudijo grenek smeh prepoznave in se sestavijo v rahločuten slavospev tistemu trenutku, ko ugledamo pomen v vsakdanjem drvenju pogosto podcenjenih vrednot, saj o vrednosti življenja razpravlja z edinega merodajnega položaja – na koncu časovnega traku, v bližini smrti. S te pozicije se skozi občutljivo prizmo bioetike dotakne tudi posameznikove pravice do končanja trpljenja in bolečine.
Drama Zaprta vrata (1944) je eksistencialistična drama, ki vzpostavlja pekel v sami srži – ljudeh. »Pekel smo ljudje.« Zaprta vrata so bila krstno uprizorjena v gledališču Vieux-Colombier leta 1944 tik pred osvoboditvijo Pariza izpod jarma sovražnikov.
Dokazovanje človeških sposobnosti mučenja je tako osrednja tema drame. Na začetku se znajdemo s sobarjem, ki skupaj z Garcinom vstopi v prostor brez mučilnih naprav, ostrega noža ali drugega predmeta za fizično mučenje. Tam je samo prestol, iz nekega drugega kraljestva, pripravljen za človeka, kralja ali kraljico pekla, kralja ali kraljico mučenja, kralja ali kraljico peklenskih besed in dejanj. Prestol, pripravljen za gledališče situacij, kot Sartre sam poimenuje svojo dramatiko. Garcinu se namreč kmalu pridružita Estelle in Ines. Skupaj tvorijo peklensko družbo, ki bo izhodišče režijske in uprizoritvene misli.
Jean-Paul Sartre tako gradi pekel kot peklensko situacijo medsebojnih človeških odnosov. Pekel upodablja v številnih detajlih, temah in vprašanjih, ki si jih človek postavlja, ko razmišlja, kadar poskuša svoje življenje ujeti svobodno v svojo celoto. Svoboda je namreč tista, ki vzpostavlja ali briše meje pekla, ki spreminja ali definira ujetost človeškega bivanja.
Uprizoritev ohranja integralno besedilo, odrski jezik pa bo iskal vzporednice z dojemanjem pekla generacije milenijcev in boomerjev. Odpirala bo vprašanje, kaj pomenita svoboda in ujetost. Odpirala bo različne strategije človeških situacij pekla, brez ogledal. Uprizoritveni princip bo tako peklenski ustroj, ki bo iz različnih perspektiv gledalcem in gledalkam poskušal omogočati čutenje, čustvovanje, intelektualno razmišljanje in duhovno razsvetljenstvo – skratka gledališko doživetje, ki cilja na katarzo.
Pekel kot peklenska situacija medsebojnih človeških odnosov.
Koordinatorica za gledališče
Ana Marija Gračnar
