Zgodilo se je to, da je cela družina doma. Vsak za svojim računalnikom. Otroci se učimo, starši delajo. Računalniki so skoraj postali člani družine. Nihče se več ne pritožuje, vsi smo vdani v usodo. V tem času nam edino moderna tehnologija dopušča komunikacijo z drugimi. Tisti, ki tega še ne obvladajo, imajo sedaj čas, da se naučijo.
Zanimivo je tudi to, kako hitro postanejo nekatere stvari nepomembne. Prejšnji teden smo si vsi tako želeli Planice in zmage, da je bilo vse ostalo nepomembno. Koga pa sedaj zanima Planica in šport?
Ravno v tem času sem ugotovila, mislim pa, da so tudi drugi, da lahko živimo brez marsikaterih dobrin, ki nam jih ponuja sodobno življenje: od gledanja filmov v kinu do nakupovanja v trgovskih centrih, od puljenja obrvi in lakiranja nohtov v kozmetičnih salonih do navijanja na nogometnih tekmah. Nekateri bodo mogoče na novo odkrili knjige in začeli igrati družabne igre s svojimi otroki. Mislim, da je to bistvo tega koronavirusa. Mislim, da smo prej živeli prehitro, preveč pestro in površno. Zdaj je čas, da se ustavimo in malo razmislimo o stvareh, ki nam kaj pomenijo.
Koronavirus je najbolj strupen za neodgovorne. Mlajše sili v skrb za starejše. Družini daje čas, tudi čas za ljubezen. Uči nas o prioritetah in zdravju. Zaradi koronavirusa manj onesnažujemo naše okolje. Čisti naravo. Osvobaja ceste, zmanjšuje nesreče. Uči nas, da nam denar, vila, avto, jahta tukaj ali v drugem mestu ne morejo pomagati. Pomaga nam lahko samo človek, pravi, pogumni človek. Postavlja nas v kletko, medtem ko so živali zunaj. Uči nas, da narod in religija nista pomembna. Zmanjšuje prostitucijo in kriminal. Uči nas bolj varovati in spoštovati naravo, ker vsi izhajamo iz iste narave.
Amra Sezairi, 2. a PTI
