Bila je lepa sončna nedelja, 11. 9., ko smo se polne pričakovanj odpravile v Dublin, na Irsko. Iz Celja nas je pot vodila do beneškega letališka, od koder smo poletele v Dublin. Naša skupina je bila manjša, sestavljale smo jo Eva, Marija, Katarina in Kaja iz 4. a ter Tjaša, Julija, Laura in Maruša iz 4. b. Za nekaj od nas je bil to začetek druge Erasmus+ izkušnje, druge pa smo se vanjo podajale prvič.
Prva posebnost mobilnosti na Irskem nas je čakala že na večer prihoda, saj smo bile nastanjene pri gostiteljskih družinah, kar je na Irskem ustaljena praksa, ki hkrati nudi največ možnosti za temeljito vključenost v njihov način življenja, spoznavanje njihove kulture ter nenazadnje nadgradnjo jezikovnega znanja. Naši gostitelji so nas prijazno sprejeli, seznanili so nas z nekaj hišnimi pravili in nam naslednje jutro pokazali kje so avtobusne postaje, ki jih bomo uporabljale. Naši gostitelji so bili zelo prijazni in skrbni. Vedno so nam bili pripravljeni pomagati, če smo kaj potrebovale in nas spraševali, če je vse v redu. Zjutraj in zvečer smo se vedno pogovarjali o našem dnevu, načrtih in kaj vse smo počele na praksi. Vedno so bili pripravljeni na klepet in izvedele smo veliko o njih. Tudi me smo jim povedale veliko lepih stvari o Sloveniji.
Irci nimajo kosila kot smo ga navajeni mi, v času kosila pojedo le kakšen sendvič s čipsom, mogoče še kaj sladkega za povrh, topel obrok je potem šele večerja. Zajtrk smo si postregle same. Največkrat so bili to kosmiči ali pa toast z maslom in marmelado in skodelica kave. Za večerjo smo največkrat jedle krompir, različno meso in testenine. Za prilogo smo pogosto dobile še kuhano zelenjavo. Večkrat nam je gostiteljica za sladico spekla tudi jabolčno pito. Presenetilo nas je, da Irci ne jedo toliko rib. Na našo željo nam je gostiteljica enkrat pripravila tipično irsko jed, ki je zelo podobna bograču. Za malico nam je pripravila sendviče, vrečko čipsa in sok, ali pa smo si sproti kaj kupile same.
Prosti čas smo preživljale v raziskovanju Dublina in njegovih znamenitosti. V mestu se veliko dogaja in ogromno priložnosti je, da ga bolj podrobno spoznaš: muzeji, katedrale, parki, kulinarika …
Največ raziskovalnega duha sta imeli Eva in Marija.
Nekaj nas je zavilo tudi v živalski vrt.
Ob vikendih smo se potepale spet skupaj. S profesorico Ivšek smo obiskale Moherske klife, ki so se zbudili v čudovit sončni dan. Bilo je enkratno doživetje.
Bolj tipično irsko vreme nas je spremljalo na izletu v dolino Glendalough. Tja smo se odpravile v družbi profesorice Gračnar.
Polnoletne je čakal še en pomemben dogodek – obisk muzeja Guinness z degustacijo. Ni je bilo junakinje, ki bi ta dan ostala doma.
Ko je Marija nenadoma ostala brez osebnega dokumenta, smo jo pospremile na slovensko ambasado v Dublinu, kjer so imeli ravno tisti dan otvoritev razstave in so nas prijazno povabili na ogled in pogostitev. Hvala, Marija. 🙂
Prakso smo opravljale v različnih podjetjih. Sprva je bilo prisotne nekaj napetosti in malce strahu, kako bo vse skupaj potekalo, a smo se hitro sprostile, počasi spoznale vsaka svoje delovno okolje in sodelavce ter se lotile svojih zadolžitev. Hitro se je pokazalo, da znajo Irci ceniti iznajdljivost, znanje in pripravljenost za delo, saj s takšnim pristopom posamezniku odpirajo vrata na različna področja in posledično lahko v treh tednih dela pridobiš dokaj bogate izkušnje. Če je seveda volja.
Za konec naše Erasmus+ izkušnje smo dijakinje programa ekonomski tehnik obiskale naše partnerje v Dublinu. Partnerji so nas zelo lepo sprejeli, pogovorili smo se o naših izkušnjah na praksi in uredili vso potrebno dokumentacijo. Prejele smo tudi certifikat o opravljeni mobilnosti ter dokument Europass mobilnost. Z izkušnjo smo bile zadovoljne tako dijakinje kot tudi partnerji.
Po treh tednih v Dublinu je bilo kar težko spakirati kovčke. Vrnitev domov je bila za nekatere težko pričakovana, za druge malo manj. V zgodnih jutranjih urah smo se poslovili od svojih gostiteljev in se odpravili na letališče. Na letališču smo bili dosti prej, zato smo imeli čas pokukati v tamkajšnje trgovine in nakupiti še zadnje spominke. Potovanje je bilo zaradi zamika leta kar dolgo, a prijetno. Naša vrnitev domov se je zaključila v toplem objemu domačih.
VTISI
(Skupno 159 obiskov, današnjih obiskov 1)
