Maksimu Gaspariju, slikarju, ki je na razglednicah in slikah najraje upodabljal gorenjsko pokrajino, je zibelka tekla na Notranjskem, po njegovih žilah se je pretakala italijansko slovenska kri. Rojen je bil 26. januarja 1883 v Selščku pri Cerknici. Oče je bil Jakob Gaspari, po rodu Italijan iz Furlanije, mati pa Ivana Švigelj, domačinka. Po očetu je podedoval železno vztrajnost, po materi pa slikarsko in pesniško nadarjenost.

Šolsko učenost je začel nabirati v ljudski šoli v Begunjah in že tedaj je pokazalo, da ima Maksim izreden dar za risanje. Ko mu je pri desetih letih umrla mama, je skrb zanj prevzela teta. V Ljubljani je končal dva letnika realke, nato je bil tri leta trgovski pomočnik pri trgovcu Murniku v Kamniku. V Ljubljani je končal umetniško-obrtno šolo, oktobra 1903 je bil sprejet na dunajsko Akademijo. Iz dunajskega časa so nam znana mnoga ilustrirana pisma in razglednice, ilustracije in tudi njegov avtoportret.

Leta 1908 se je vrnil v Kamnik, kjer si je pri prijatelju Sadnikarju uredil atelje. Leta 1911 se je poročil s Frančiško Wurzer iz Bistrice v Rožni dolini na Koroškem. V zakonu so se jima rodili sin Oton in hčeri Štefanija Vida ter Breda.

Mnoge Gasparijeve razglednice so postavljene v veličastno kuliso Alp, ki jih je umetnik vsak dan objel s pogledom, fotografsko preslikal ali pa po svoji domišljiji preoblikoval v prijetno slovensko ljudsko vzdušje, kjer se srečujejo zaljubljeni pari, tekajo otroci, se odvijajo ljudski običaji in slavijo cerkveni prazniki.

Gaspari je svoj slikarski in risarski talent razdajal mladim rodovom kot profesor na državni gimnaziji, na umetniški šoli. Leta 1928 je bil imenovan za restavratorja in risarja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani in ostal na tem mestu vse do upokojitve. Kot restavrator se je vsak dan srečeval z ljudskimi motivi, zgodbami, običaji in legendami, ki jih je oživil v svojih neštetih razglednicah in slikarskih delih.

Višek svoje ustvarjalne moči je Gaspari dosegel v letih med prvo in drugo svetovno vojno. V tem obdobju je uresničil tudi svojo srčno željo: naslikati slovenska narodna obredja, ki so po domovih bogatila cerkvena praznovanja skozi vse leto, posebej okoli božiča in novega leta. Za njegov čopič so bili zanimivi ljudje, ki jih srečujemo v ljudskih pesmih in slovenskih književnih delih: vaški posebneži, godci, berači, slepci. Verena Koršič je zapisala, da je njegova umetnost kot narodna pesem; ki vedno znova oživlja in vabi k bistvu, h koreninam slovenske duše. Ljudje so ga sprejeli za svojega, na uradna priznanja je moral mojster dolgo čakati. Prešernovo nagrado za življenjsko delo je prejel leta 1952, dvajset let kasneje je postal je častni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Leta 1941 mu je žena Frančiška umrla. Že naslednje leto se je poročil z Olgo Jurca iz Kranjske Gore, s katero sta skupaj dočakala starost. Svoje bogato in častitljivo dolgo življenjsko popotovanje je Maksim Gaspari sklenil 14. novembra 1980 v 98. letu starosti.

Maksim Gaspari je slikar, ki je ustvarjal v vseh slikarskih tehnikah, od olja na platnu in lesu, do svinčnika na papirju. Ob Gasparijevih ilustracijah so zrastle generacije rodov, ki so se navduševale nad njegovimi motivi ter jasno, a vendar mehko risbo, s katero je znal v nekaj potezah pričarati milino dekliškega obraza, vedrino kmečkega človeka pri delu ter idiličnost domačega kraja.

Razstavo o Maksimu Gaspariju si lahko ogledate v 1. nadstropju naše šole.

Majda Lesjak, prof. 

(Skupno 132 obiskov, današnjih obiskov 1)